Otok svojevrstne kulture, Bali ni zanimiv samo zaradi svojih naravnih in kulturnih znamenitosti, najbolj zanimiv je zagotovo zaradi svojih prebivalcev in njihovih običajev, ki se prenašajo že stoletja in, ki so še danes globoko ukoreninjena v vsakega od njih.
Balijci živijo za praznovanja in obrede in ne obratno. Na obrede se pripravljajo z vsem svojim srcem in jih prav tako resno tudi jemljejo. To so njihovi prazniki, to so njihova verovanja.
Balijci so hindujci, njihova religija pa temelji na čaščenju prednikov.
Najvišje božanstvo, tudi v balijskem hinduizmu je Šiva, njihova sveta gora pa Mount Agung. Na njenem pobočju je svetišče Pura Besakih, kraj obrednega žrtvovanja za blaginjo dežele. Na tem gorovju živijo bogovi in duhovi prednikov. (več o nenavadnem dogodku v templju Besakih v enem naslednjih blogov)
Drugi pol sta morje in podzemlje, tam živijo demoni in zli duhovi.
Na vsakdanje življenje vpliva dejavnost obeh svetov, držati jih je treba v ravnotežju. Naklonjenim silam je potrebno izkazovati naklonjenost, zle pa miriti z obredi, žrtvami in darovi. Obredi so uspešni le, če so njihovi izvajalci duhovno čisti. Treba se je izogibati vsakršni nečistosti, vsaki zvezi s krvjo, boleznijo ali smrtjo. Očistiti se je treba s pripravljalnimi obredi.
Ljudje na Baliju živijo svojo vero morda bolj temeljito kot kjerkoli drugje. Vsak dom ima svoje malo svetišče. V templjih domačini darujejo cvetje, riž, sadje ali čaj. Po običajih nihče ne zajtrkuje, dokler pred hišo na bananinem listu ne opravijo daritve bogovom in hišnim duhovom. Čeprav darove običajno pospravijo živali, je kljub temu v redu, saj so duhovi svoj delež že dobili. Daritev vsako jutro opravijo tudi uradniki, običajno kar v predalu pisalne mize ali na pultu. Preden začneš delati, se je pač treba zavarovati pred nezadovoljnimi duhovi, ne?
Balijci imajo na leto več kot šestdeset dni praznovanj, večinoma verske vsebine. Festivali, procesije, parade, plesi so posvečeni marsičemu, tudi praznovanju bogastva, učenosti, umetnosti. Videti je, kot da je prav vsaka noč povod za festival in celo pogreb je lahko dobra priložnost za veselo druženje.
Balijci praznujejo štiri nize hindujskih obredov:
Duša ob smrti zapusti umrlega. Truplo pokopljejo na pokopališču, ki spada v kraljestvo podzemlja, dokler sorodniki umrlega ne opravijo potrebnih obredov, da pošljejo njegovo dušo iz zemlje v raj. Družinski člani pokojnika najprej umijejo in ga zavijejo v obleke. Surovo jajce kotalijo po celotnem truplu in na koncu jajce razbijejo na tleh z namenom, da se uničijo vse nečistoče. Truplo nato prenesejo na pokopališče in ga brez krste zakopljejo v enostavni grob. Ker je pokop začasna rešitev in je duša privezana na telo, je truplu treba dati možnost, da diha skozi bambusovo palico. Ko gre duša umrlega iz zemlje v raj, lahko znova začne s ponovnim rojstvom. Smrt skupnost omadežuje in oslabi in potrebni so obredi čiščenja.
Svečeniki izberejo ugoden dan za pogreb in začne se izdelava daritev in ročnih izdelkov vseh mogočih oblik, barv in sestavin. Daritve so pripravljene in ker se truplo, ko je že bilo zakopano, ne more več vrniti domov, se domov simbolično prinese duša v obliki listja in lesa. Zunaj hiše visijo lučke, narejene iz papirja in kokosovih lupin, da vodijo dušo nazaj domov.
V svečani procesiji Balijci odnesejo dan pred pogrebom to podobo k svečeniku, da jo blagoslovi. Naslednjega jutra se vsi zberejo, truplo in podobo iz palmovega lista shranijo v bambusov stolp in med potjo na prostor za sežig ta stolp večkrat obrnejo, da bi zmedli dušo in le-ta ne bi več našla poti domov. Ko procesija prispe na pokopališče, vzamejo truplo ven iz stolpa in iz kletke spustijo nekaj ptic, kar simbolizira osvoboditev duše.
Na koncu slikovitega obreda položijo truplo v krsto, ki ima odvisno od položaja umrlega obliko bika, krilatega leva ali ribe. Vse skupaj zažgejo s povečevalno lečo, saj imajo vžigalice za nečiste. Pepel na koncu obreda raztresejo v morje.
Sežig pomeni osvoboditev duše umrlega, ki tako lahko potuje v nebo, kjer se transformira in ponovno pojavi v hindujskem ciklu reinkarnacij. Sorodniki ob tej priložnosti ne jokajo, jokanje moti dušo, ki postane nezadovoljna ob odhodu. Potem ko truplo postane pepel, družinski člani med pepelom iščejo ostanke kosti, ki jih simbolično sestavijo v majhno človeško podobo. Te kosti nato zdrobijo v prah in ta prah stresejo v podobo pokojnika, narejeno iz kokosovega oreha. Balijci nato vse skupaj vržejo v morje ali reko.
3 dni kasneje se s še enim obredom odstrani ritualno očiščenje, ki je nastalo zaradi prehoda iz smrti v ponovno življenje.
12 dni po kremaciji je duša pokojnika očiščena še z enim obredom.
42 dni kasneje ponovijo vse obrede, truplo pa nadomestijo s podobo. Tedaj si družina oddahne, kajti duša umrlega je v raju.
Manj premožne družine pokojnika pokopljejo. Šele ko zberejo dovolj denarja, odkopljejo kosti in opravijo obred s sežigom.
Otok svojevrstne kulture ponuja toliko posebnosti, ki se meni zdijo tako zelo zanimive in upam, da tudi vam, ko berete moje prispevke. Veliko teh stvari ne moremo prebrati v knjigah, to so stvari, ki jih lahko “posrkamo” od domačinov, to so stvari, ki jih lahko doživimo!
V naslednjih prispevkih vam bom poizkušala opisati pogrebne obrede prvotnih prebivalcev Balija – Aga Bali (sploh jih ne pokopljejo, temveč položijo pod posebno drevo), naslavljanje in imena na Baliju (ali verjamete, da so na Baliju le štiri imena Wayan, Made, Komang, Ketut), opisala vam bom obrede za otroke (kdaj se dojenček lahko prvič dotakne tal, kdaj otroku pilijo zobe in zakaj?)
Na naših različnih potovanjih boste izvedeli še mnogo zanimivosti in se morda skupaj naučili osnovnih besed v bahasi (dober dan – selamat siang, hvala – terima kasih, dobrodošli – selamat datang, pivo – bir itd). Kaj pravite? Za več informacij pokličite 01/ 42 54 123 ali nam napišite mail [email protected].
Bali potovanja – skupinski odhodi, poglej TUKAJ!
