Severna pokrajina v Etiopiji – na našem potovanje po Etiopiji smo se tokrat odpravili na obisk severnega dela te prelepe dežele. V skupini nas je bilo 17, ravno prav za čudovito potovanje in dovolj dobre družbe.
Etiopija, celinska država v vzhodni Afriki meji na Eritrejo, Džibuti, Somalijo, Kenijo ter Južni Sudan in Sudan. V njej živi že skoraj 100 milijonov prebivalcev, ki govorijo uradni jezik Amharščino, poleg ostalih 90 lokalnih jezikov. Razprostira se na 1.104.300 kvadratnih kilometrih površine. Najvišji vrh Etiopije je 4.533 metrov visoki Ras Dashan, ki leži v gorovju Semien, najnižja točka pa je Danakilska depresija z -125 metri »podmorske« višine in ravno ta je bila cilj našega potovanja.
Poleteli smo z Dunaja z direktnim letom v glavno mesto Etiopije, štiri milijonsko Addis Ababo. Uf, kako je bilo fino, da je bil direktni let, brez prestopanj in mučnega čakanja na letališčih… No, začelo se je zares fajn.
Po pristanku v Addisu smo polet nadaljevali do drugega največjega mesta v Etiopiji, mesta Mekelle. Na letališču nas je že čakalo 5 jeepov in naša avantura se je pričela. Cilj našega prvega dne je bila vožnja v Danakil, do slanega jezera Afrera.
Danakilska depresija je kamnita puščava, del Great Rift Valley, s posebnimi geološkimi oblikami. Je edinstven tektonski udor, ki sega od Mrtvega morja pa vse do Madagaskara. Danakilska depresija se razprostira na površini okoli 200.000 kvadratnih kilometrov, z njo pa se ponašajo tako Etiopija, Eritreja in Džibuti. Depresija leži okoli 100 metrov pod morsko gladino. Nekoč je bila rokav Rdečega morja. Ko je ujeta morska voda izhlapela, so za njo ostale na nekdanjem morskem dnu plasti soli, katero pridni prebivalci Afari pridobivajo na tradicionalni način in bloke soli s kameljimi karavanami odpošiljajo v mesto.
Afari so nomadsko ljudstvo, ki se s čredami koz in ovc ter včasih tudi govedi selijo po depresiji. Govorijo svoj jezik, afarski in so ena izmed 9 prepoznavnih etničnih skupin Etiopije.
Ob jezeru Afrera so nam prijazni šoferji in vodnik Teddy postavili “postelje” s tankimi jogiji, mize ter stole in naše uživanje se je pričelo. Jezero Afrera je zares slano jezero, v njem ni mogoče plavati, lahko le lebdimo. Bolj kot njega pa smo se poslužili izvira sveže, a vroče vode. Nič zato, če je bilo vroče zunaj (okoli 40C), voda je imela približno enako stopinj. Vseeno smo se v tem toplem vrelcu umili in naše počutje je bilo zares enkratno. Čisto na drugem koncu sveta, v čisto drugačnih razmerah, kot smo jih vajeni, pa vseeno tako lepo.
Pred večerjo (z nami je bil tudi pol kamion s hrano ter vodo in vsemi pripomočki za naslednje 4 dni, pa seveda tudi dva izkušena kuharja) smo na plano privlekli svoje zaloge alkohola, z izgovorom, da se malce razkužimo. Ta izgovor smo imeli do konca potovanja, čeprav smo bili kasneje nameščeni že v zelo lepih in čistih hotelih. Pač pravijo, da je navada železna srajca:). Po večerji smo se še nekaj časa prijetno zabavali, nato se nas je nekaj odpravilo v vas, na pivo, ostali pa so legli k počitku. Kmalu smo se jim pridružili tudi ostali.
Naslednji dan smo spakirali našo skromno prtljago, se sprehodili po solinah, kjer sol pridobivajo na moderni način v bazenih, podobno kot v Sečovljah.
Nato smo se odpeljali zares v osrčje Danakila, kjer je bila cesta podobna ničemur, kjer smo za 25 kilometrov potrebovali skoraj 3 ure. Pa vendar, kljub slabi cesti so bili razgledi enkratni; ob robu vulkanski hribi, lava, puščava in neskončna širina.
Prispeli smo do vznožja vulkana Erta Ale, kjer smo si privoščili večerjo in malce počitka. Nato pa v temi, z naglavnimi svetilkami pohod na vulkan: 10 kilometrov lahkega vzpona, za kar smo potrebovali cca 3 ure. Končno smo prispeli do kraterja vulkana, kjer se nam je odprl nepozaben pogled; jezero žuboreče lave, v temi, pod milijoni zvezd, ki svetijo dosti močneje kot smo jih vajeni sicer…
Erta Ale spada med najstarejši, nepretrgoma delujoč vulkan, saj lava v kraterju nepretrgano brbota že od leta 1906. Ura je kazala že dve ponoči, ko smo se zazibali v kratek sen, saj smo želeli še pred sončnim vzhodom na pot navzdol, saj so bile sicer temperature zares visoke. Cca 42C v senci in okoli 55C na soncu. V Danakilu pa sence ni! Po prihodi v naš “bazni ” kamp nas je že čakal zajtrk, sredi ničesar so nam pripravili prave palačinke z marmelado in čokoladno kremo. Zares pohvalno!
Zadovoljni smo zapustili naš kamp in sledila je avantura po isti poti nazaj do glavne ceste. Vmes je kakšen avto ostal v pesku in ostali so mu morali pomagati, da se je izvlekel ven. Včasih hitreje, včasih je trajalo dlje… Pa kaj, to je seveda avantura, smo sredi ničesar, smo sredi Danakila!
Zadnji dan v Danakilu nas je čakal obisk že težko pričakovanega Dallola, najnižje točke na našem potovanju z -125 metri. Zares je bilo vroče, pa zares tako zelo lepo. Po cca 10 minutah hoje se nam je odprl nepozabni pogled; zelena in rumena jezera žvepla, solni stožci bele, roza in rdeče barve, ki so nastali zaradi aktivnih vulkanov, topli vrelci iz katerih puhti para, majhni gejziri, zanimive oblike “jajc” okoli fumarolic (odprtina v zemeljski skorji, ki se običajno pojavi v bližini vulkanov, skozi katero izhaja vodna para in plini). Nepozabni pogledi, pogledi, ki so se nam vtisnili v spomin in ta spomin bo zagotovo ostal za vedno.
Na poti smo obiskali še Afare ter jezero z veliko vsebnostjo kalija. Spremljali smo nepregledne množice kameljih karavani, ki so hodile že 9 dni, da so prispele v Danakil, od koder bodo natovorile sol ter se vrnile nazaj v mesto Mekelle. Pot bo nepretrgoma trajala 17 ali 18 dni.
Naša avantura je bila končana, vrnili smo se v mesto Mekelle, kjer nas je čakal prijeten hotel, s tekočo vodo. Sploh se ne zavedamo, kako srečni smo lahko, da imamo neomejene količine tekoče vode, da vodo pijemo iz pipe in da živimo tako lepo, kot živimo, čeprav se morda večkrat po nepotrebnem pritožujemo.
V Etiopiji imajo nekaj svojih posebnosti; zelo zanimiv je način poimenovanja. Otrok dobi ime, ki se mu doda ime očeta in njegovega starega očeta. Dano ime in ime očeta je nato njegovo ime, ime starega očeta pa priimek. Etiopija ima več koledarjev, najbolj znan je Ge’ez. Temelji na koptskem in aleksandrijskem koledarju, za našim koledarjem pa zaostaja 7 let. Sestavljen je iz 12 mesecev, vsak mesec ima točno 30 dni, temu se doda še 5 ali 6 dni, ki tvorijo 13 mesec. Zato njihov slogan, Etiopija, dežela s 13 meseci sonca, ima pravi pomen! Prav tako čas merijo drugače; dan je razdeljen na dva dela po 12 ur. Dan se prične ob šesti uri zjutraj in takrat je v Etiopiju ura 00, ob 18.00 po našem času pa 12.00.
Iz Mekelle smo se odpeljali na sever države, do mesta Axum. Na poti smo obiskali starodavni tempelj Yeha, verjetno najstarejšo še stoječo stavbo v Etiopiji. Nekoč poganski tempelj, so kasneje spremenili v krščanski. Že smo prispeli v Axum, najstarejše in najsvetejše mesto v Etiopiji, ki leži na nadmorski višini 2.131 metrov. Čez dan so bile temperature prijazne, okoli 25C, zvečer pa smo si že ogrnili kakšno jopico. Kakšna razlika, včeraj na 55C, danes pa na manj kot 20C.
Axum je bil že v 10. stoletju pred našim štetjem pomembno mesto, sedež starodavnega kraljestva in kasneje prestolnica Aksumitskega kraljestva, ki je obsegalo Etiopijo in Sudan. Kraljestvo je imelo svoj jezik Giz ter lasten arhitekturni slog – najbolj značilni so Axumski obeliski.
Z Axumom pa je povezana tudi legenda o Biblijski kraljici iz Sabe, ki je živela v 10. stoletju pred našim štetjem. Po nekaterih podatkih naj bi kraljica izhajala iz severnega dela Etiopije, ravno iz mesta Axum, po drugih pa iz južnega dela Jemna.
Po Svetem pismu – Stara zaveza – je kraljica iz Sabe slišala za veliko modrost židovskega kralja Salomona. Odpotovala je k njemu na obisk v Jeruzalem. Kralj Salomon je bil navdušen nad kraljico in njeno lepoto, zato je na vsak način želel, da prespi pri njem. Kraljice je na to pristala, vendar sta se dogovorila, da kralj ne sme vzeti ničesar brez njenega dovoljenja. Enako je veljalo za kraljico. Vendar pa Salamonu lepota kraljice iz Sabe ni dala miru. Za večerjo ji je pripravil zelo začinjene jedi in na nočno omarico postavil kozarec vode. Kraljica se je zbudila žejna in popila to vodo. Vendar, kralj je vedel, zakaj jo je postavil ravno tja. Ko je popila vodo, ji je očital, da sta se dogovorila, da ne bo vzela ničesar njegovega, brez dovoljenja.
Tako je imel tudi kralj pravico vzeti kaj brez njenega dovoljenja…in tako je čez 9 mesecev na svet prijokal njun sin, ki se je kasneje poimenoval Menelik I., ustanovitelj Salomonske dinastije in prvi etiopski vladar. Menelik I. je obiskoval svojega očeta v Jeruzalemu in ob enem obisku ukradel Skrinjo zaveze (v njej je zapisanih 10 božjih zapovedi, ki jih je prejel Mojzes na gori Sveta Katarina na Sinaju) ter jo prinesel v Axum, kjer naj bi v kapeli stala še danes.
Naše potovanje se je bližalo koncu, obiskali smo le še čudovito mesto Lalibela, ki se ponaša z desetimi, v skalo vrezanimi cerkvami iz 12. stoletja, katere je dal zgraditi kralj Gebre Mesqel Lalibela. Gradili so jih samo 23 let. Te čudovite monolitske, pol monolitske ter cerkve v jamah so zaradi svoje zgodovinske in kulturne dediščine pod UNESCOVO zaščito.
Sledil je še polet v Addis ter povratek proti domu.
Preživeli smo 10 zares čudovitih, raznolikih dni, spoznali prijazne domačine ter se imeli zares lepo. Upam, da takšno potovanje ponovimo še z drugimi potniki in da se s to isto skupino srečamo še na kakšnem drugem potovanju.
Ob enem pa vas vabim, da si ogledate tudi naš drugi program, jug Etiopije s plemeni.
