Bangkok je mesto, ki nikoli ne spi. Ulice dišijo po kariju, bencinu in sladkem kokosu, nebo prečkajo neštete električne žice, templji pa se bleščijo v soncu. Popotniki ga večinoma doživijo skozi znamenite plavajoče tržnice, kraljeve palače in hrup motornih koles, ki nikoli ne pojenjajo. A za tem vrvežem obstaja še drugi Bangkok – tisti, ki ga odkrijete šele, ko se ustavite. Ko se izgubiš med lesenimi hišami, prisluhneš tišini ob reki ali sredi kaosa začutiš nenadno spokojnost.
To ni mesto, ki ga osvojite. Je mesto, ki se vam razkrije – počasi, potrpežljivo, z nasmehom.
Privoščite si novoletno avanturo na Tajskem.
Bangkok je poln templjev – več kot 400 jih je. Večina obiskovalcev obišče le tiste najznamenitejše: Wat Pho z zlatim ležečim Budo, Wat Arun, ki sije ob reki, ali Wat Phra Kaew, ki varuje smaragdnega Budo. A prava čarobnost se skriva v manjših svetiščih, kamor množice redko zaidejo.
Na prvi pogled je to klasičen tajski tempelj – zlati stolpiči, oranžne halje menihov, vonj kadila. Ko pa vstopite, vas preseneti notranjost: marmorne stene, vitraži, stropi, ki spominjajo na evropske katedrale. Tempelj je dal zgraditi kralj Rama V., navdihnjen s svojimi potovanji po Evropi. Združiti je želel lepoto vzhoda in zahoda – in mu je uspelo. V notranjosti Wat Ratchabophita se zdi, kot da stojite med dvema svetovoma.
Na zahodnem bregu reke Chao Phraya se skriva Wat Prayoon, imenovan tudi tempelj železne ograje. Njegov bel stolpič se dviga nad mirnim ribnikom, polnim želv, ki jih domačini hranijo za srečo. Tukaj se čas ustavi. Sedete v senco, poslušate molitev in občutite spokojnost, ki se zdi skoraj nenaravna za metropolo s skoraj desetimi milijoni prebivalcev.
Le nekaj minut stran od templja Wat Prayoon leži Kudi Chin, stara portugalska četrt, v kateri že stoletja prepletajo tajske in evropske tradicije. Tu se iz majhnih hiš širi vonj po kokosovem sladkorju, iz bližnje cerkve Santa Cruz pa doni petje. V ozkih uličicah otroci igrajo nogomet, stare mame pa pečejo kanom farang kudi chin – majhne kolačke po starodavnem portugalskem receptu.
To niso znamenitosti – to so postojanke, kjer mesto zadiha z dušo.
Bangkok ima sloves vročega, betonskega mesta, kjer sonce redko prizanaša. A kljub temu boste našli kotičke, kjer se življenje umiri in kjer narava znova zavzame prostor.
Samo kratek trajekt čez reko in znajdete se v drugem svetu. Bang Kachao je ogromna zelena oaza, kjer ni nebotičnikov, ni gneče, ni hrupa. Le ozke poti, kokosove palme in leseni mostički, speljani med kanali. Domačini pravijo, da so to »pljuča Bangkoka«, in ni težko razumeti, zakaj. Tu diši po mokri zemlji in tropskem dežju, po ribah in po cvetju.
Najlepši način za raziskovanje? Na kolesu. Domačini jih ob pomolih posojajo za drobiž, v zameno pa dobite svobodo – veter v laseh in občutek, da ste zapustili svet.
V središču Bang Kachaa leži Sri Nakhon Khuean Khan Park, kjer po jezeru plavajo lotusi in želve. Ob koncu poti vas čakajo Bang Nam Phueng Floating Market, kjer domačini iz čolnov prodajajo kokosove palačinke, juhe in sveže sadje.
V središču Bangkoka, nedaleč od prometne postaje Asok, se razprostira nov dragulj – Benjakitti Forest Park. Lesene poti vodijo čez mirna jezera in viseče mostove, okoli katerih se dvigajo stolpnice. Zjutraj tu domačini tečejo, vadijo tai chi ali preprosto sedijo ob vodi. Ko se dan prevesi v večer, se jezero obarva v zlato in nebo se preliva z mestnimi lučmi. To je kraj, kjer se narava in metropola dotakneta v popolnem ravnovesju.
Za visoko ograjo, tik ob prometni cesti Phaya Thai, se skriva Suan Pakkad Palace – kompleks lesenih hiš na kolih, obdanih z vrtovi in ribniki. Nekoč je bil to dom tajske kraljeve družine, danes pa muzej, ki ohranja zgodbo starega Bangkoka. Hodniki dišijo po lesu, v dvoranah se bleščijo starodavne skulpture in poslikave. Če se sprehodite po vrtu, slišite le šumenje bambusa in žuborenje vode – skoraj ne boste verjeli, da stojite v središču ene najgosteje poseljenih prestolnic na svetu.
Bangkok je kulinarično vesolje. Tu se ne jede iz navade, ampak iz radovednosti. Vsaka ulica je druga kuhinja, vsak vonj nova zgodba. V restavracijah s petimi zvezdicami strežejo jedi z zlato žličko, a resnična kulinarična čarovnija se dogaja na ulici – na plastičnih stolih, ob prasketanju olja in ob glasovih, ki jih razumete, četudi ne poznaš jezika.
Talad Noi je ena najstarejših četrti v Bangkoku, nekoč industrijska, danes pa polna mladih umetnikov in ustvarjalcev. Stare delavnice so postale kavarne, zidovi pa platna za barvite grafite. V zraku se mešata vonj kovine in pečenega tofuja. V kavarni Hong Sieng Kong Café, skriti med starimi skladišči ob reki, strežejo kavo s pogledom na vodo. Tam se zdi, kot da se preteklost in sedanjost pogovarjata ob skodelici espresa.
Preverite vsa potovanja z letalom.
Bangkok je mnogo več kot bleščeči templji in prometne avenije. Pod površjem utripa srce ustvarjalnosti. Med starimi stavbami, skladišči in majhnimi galerijami živi umetniška scena, ki se hrani z energijo mesta – z njegovim kaosom, humorjem in toplino.
Ob reki Chao Phraya, v stari četrti Charoen Krung, stoji Warehouse 30 – niz prenovljenih skladišč iz časa druge svetovne vojne, preurejenih v galerije, trgovine in kavarne. Zdi se kot miniaturno mesto znotraj mesta, kjer vonj po kavi prehaja v vonj po barvah. Tukaj se zbirajo oblikovalci, slikarji in fotografi, ki iščejo lepoto v vsakdanjih predmetih – v zarjavelih vratih, v starem plakatu, v igri svetlobe na betonu.
Umetnost v Bangkoku ni razkošje – je način življenja. Na zidovih, v kavarni, na ulici. Barve govorijo tam, kjer besede niso dovolj.
Ko se sonce začne spuščati nad stolpnicami, se Bangkok počasi preobraža. Dnevni vrvež se razliva v toplo svetlobo, motorji utihnejo, zrak pa napolni mešanica glasbe, uličnih vonjav in smeha. Mesto, ki je čez dan preglasno, ponoči zadiha mehkeje.
Še preden so po mestu zgradili ceste, je bil Bangkok prepreden s kanali – klongi, po katerih so domačini prevažali riž, cvetje in blago. Zaradi njih je dobil vzdevek Vzhodne Benetke. Danes je veliko teh kanalov zasutih, a tisti, ki so preživeli, še vedno dihajo v ritmu, ki je počasnejši od mestnega.
Najbolje jih spoznate na zahodnem bregu reke Chao Phraya, v delu, ki se imenuje Thonburi. Tu se mesto umiri. Namesto asfaltnih cest se med palmami vijejo kanali, ob njih pa stojijo lesene hiše na kolih. Ženske iz čolnov prodajajo cvetje, otroci skačejo v vodo, menihi v oranžnih oblačilih zbirajo darove.
Ko se vozite po teh kanalih z dolgim lesenim čolnom,imate občutek, da se vračate v preteklost. Voda nežno šumi, nad njo letajo ribe in čaplje, iz kuhinj diši po sveže kuhanem rižu. Včasih se ob obali prikaže stara gospa, ki v čolnu prodaja lotosove cvetove.
Med kanali Thonburija se dviga tempelj, ki ga je težko spregledati – Wat Paknam Bhasicharoen. Njegov notranji tempelj, zgrajen iz zelenega stekla, sredi dvorane sije kot kristalna katedrala. Ko vstopite, se svetloba preliva v modrozelenih odtenkih, nad vami pa se na stropu razprostira poslikava kozmičnega vesolja. To je eden tistih krajev, kjer človek spontano utihne.
Na vrhu templja stoji tudi 69 metrov visok kip Bude, ki gleda čez reko. V sončni svetlobi se blešči kot opomnik, da mir v Bangkoku nikoli ni daleč – le dvigniti moraš pogled.
Ko se zvečer vrnete s sprehoda ob reki, ko sedete na pomol in opazujete tisoč luči, ki se zrcalijo v vodi, začutite, da ste se dotaknili nečesa več kot le prestolnice Tajske. Dotaknili ste se njene duše – mesta, ki vas pogleda nazaj, kot bi reklo: »Zdaj me razumete.«
In morda je prav to največ, kar vam lahko Bangkok da. Odpeljite se z nami in preverite iz prve roke!
